Praznik luči 15. dan 1. luninega meseca

Praznik luči 15. dan 1. luninega meseca

15. dan prvega luninega meseca je praznik kitajskih luči, ker se prvi lunin mesec imenuje juan-mesec, v starih časih pa so ljudje imenovali noč Xiao. 15. dan je prva noč, ko vidimo polno luno. Tako se dan na Kitajskem imenuje tudi festival Yuan Xiao.

Po kitajski tradiciji bi moralo biti na samem začetku novega leta, ko na nebu visi svetla polna luna, na tisoče pisanih luči izobešenih, da bi jih ljudje cenili. V tem času bodo ljudje poskušali rešiti uganke na lučeh in jedli yuanxiao (slepkasta riževa kroglica) ter združili vse svoje družine v veselem vzdušju.

Do dinastije Sui v šestem stoletju je cesar Yangdi vabil odposlance drugih držav na Kitajsko, da bi si ogledali pisane prižgane luči in uživali v gala predstavah.

Do začetka dinastije Tang v sedmem stoletju je prikazovanje luči trajalo tri dni. Cesar je tudi odpravil policijsko uro in ljudem omogočil, da so dan in noč uživali ob prazničnih lučeh. Ni težko najti kitajskih pesmi, ki opisujejo ta srečni prizor.

V dinastiji Song so festival praznovali pet dni in dejavnosti so se začele širiti v številna velika mesta na Kitajskem. Za izdelavo luči so uporabljali pisano steklo in celo žad, na svetilkah pa so bile naslikane figure iz ljudskih pravljic.

Vendar pa je največje praznovanje Lantern potekalo v začetku 15. stoletja. Praznovanje se je nadaljevalo deset dni. Cesar Chengzu je središče mesta določil kot središče za razstavljanje luči. Še danes v Pekingu obstaja kraj, imenovan Dengshikou. V kitajščini Deng pomeni luč, Shi pa trg. Območje je postalo tržnica, kjer so čez dan prodajali luči. Zvečer so se tja odpravili domačini, da si ogledajo razstavljene čudovite prižgane luči.